Razgledni Smokuški vrh
27. oktober 2026 – Na Smokuški vrh (1122 m), ki je izpostavljen v skalnem robu nad vasmi med Begunjami in Žirovnico, se lahko povzpnemo iz treh smeri: Begunj, Rodin in Završnice. Skupina 18 pohodnic in pohodnikov se je na pot podala iz Begunj oziroma Krpina.
Korak smo zastavili po stezi ob nekdanjem smučišču, mimo točke z gibalnimi orodji in Pastirske koče. Nekoliko nad vrhom smučišča smo prečili širši kolovoz, ki vodi do cerkve Svetega Petra. Steza se nato vzpenja do drage in naprej po njej do gozdne poti, ki vodi proti Sankaški koči. Naša skupina je hojo nadaljevala v nasprotni smeri po kolovozu, ki sicer vodi mimo lovske koče v smeri Sankaške koče in cerkve. Steza s kolovoza desno kmalu zavije v gozd in se vzpenja vse do križišča gozdnih poti. Tu bi lahko hojo nadaljevali do Poljške planine, nas je napis Smokuški vrh na drevesu usmeril levo. Hvala markacistom Planinske društva Radovljica, ki so obnovili markacije in jasno označili smer za naš tokratni cilj.
Samo še nekaj korakov
Za odcepom se kolovoz nekoliko položi, nekaj deset metrov desno nižje vodi gozdna pot iz Završnice. Po kar dolgem vzponu nekoliko lažje zadihamo, a pred vrhom je treba premagati še zadnjo strmino. Izza nazobčanih skal se odpre širok razgled čez vasi v dolini proti Blejskemu jezeru, Triglavu in vrhovom Julijskih Alp, proti Bohinju, na Jelovico, po Deželi proti Kranju, v daljavi iz meglic gleda oprsje Šmarne gore. Prelepo v polsončnem vremenu in jesenskih barvah.
Krožno mimo Sankaške koče
Do kolovoza, ki vodi mimo lovske koče, smo se vračali po isti poti, potem pa nadaljevali do Sankaške koče. Žal je ob ponedeljkih in torkih zaprta, zato smo na postanku imeli prigrizke iz nahrbtnikov. Potem še spust mimo cerkve, deloma po kolovozu in nato stezi ob smučišču v Krpin. Tudi nazaj grede se je oko ustavilo na treh prelepih črnih kobilah, ki so se pasle pri Pastirski koči.
Lahek, vendar ne povsem lahek vzpon
Smokuški vrh je v naši bližini in mnogi smo kdaj že posedeli na klopcah skalnega vrha. Lahko je kar pravšnja izbira za nabiranje kondicije, kot je omenila Poldka. Četudi pot velja za lahko, smo se v razpotegnjeno strmino kar nadihali in v nekaj manj kot dveh urah nabrali 560 višincev (višinskih metrov). Nagrada so bili razgledi, še bolj dragoceno pa druženje in pogovori ob hoji ter skrbno vodstvo Poldke in Maksa. In zaključna kava pri Jurčku v Begunjah.
Besedilo: Mendi Kokot
Foto POVEZAVA: Tončka Rozman