Tako kot že večkrat letos nas je že zjutraj in vse do konca poti razvajal lep sončev pogled. Ob takem vremenu so barve narave še toliko bolj izrazite. Pot je bila resnično razgledna.
Lahko bi dejali, da smo hodili gori-doli, naokoli. Vredno je pohvaliti posebej tiste, ki so se trudili 4 ure kljub zdravstvenim težavam. Ko sem jih pogledala, so bile v očeh iskrice upanja v življenje.
Je že tako, da se je potrebno potruditi. Le tako sta nam telo in duša hvalležna. Upajmo na še dolgo let vsaj take hoje.
Škofjeloško pogorje je res lepo ob vsakem letnem času. Verjetno nas nekaj ni poznalo Črnega vrha. To je vas s pričetkom na vrhu hriba, poseljena skoraj do Polhovega Gradca. Deluje precej “raztegnjeno” in kljub majhnosti ima tudi vrtec, šolo in redno avtobusno linijo. Kot popotnik opaziš, da se vračajo mladi.
Na koncu smo bili postreženi z dobrotami naših dveh slavljenk. Še enkrat hvala. Naša foto sekcija bo k mojim besedam dodala še arhivirane fotografije.
Na avtobusu sem že omenila naslenje naše skupno popotovanje – Jurklošter – Laško. Ob hoji bomo spoznavali zgodovino omenjenega območja in tudi sicer kaj o kraju.
Za pohodniško sekcijo – Poldka Serajnik
Res čudovite slike je tudi tokrat prispeval Milan Robič – povezava