Zgodba o likovni skupini pri DU

Tretje življenjsko obdobje je največji izziv. Carl G. Jung je rekel, da mora starost imeti poseben pomen, sicer nam je narava ne bi dala.

Pred mnogimi leti je Delavska univerza razpisala tečaj slikanja. Zbralo se nas je kar nekaj ljubiteljev umetnosti, ki smo si želeli pod vodstvom mentorja poizkusiti v vrtenju svinčnika in čopiča. Nekateri so kmalu odnehali, morda so si vrtenje čopiča drugače predstavljali. Nekje med 10 in 12, pa nas je vztrajalo skozi prvo leto in nato skozi drugo ter smo nato želeli nadaljevati. Ker pri ljudski univerzi niso več razpisali te smeri, smo razmišljali kako in kje bi dobili mentorja in prostor. Staknili smo sive glave in glej: ideja – vprašali bomo pri Društvu upokojencev Radovljica, če bi nam enkrat tedensko za nekaj ur odstopili večnamenski prostor. Predsednik DU g. Renko je dal zeleno luč. Kaj pa menor? Kdor išče, ta najde. Okoli deset nadebudnežev je pod mentorskim vodstvom pričelo z resnim delom in seveda tudi s prijetnimi druženji.

Nastajajo dela, ki jih vsak teden razstavimo in pokomentiramo, kaj bi bilo bolje osenčiti, nebo narediti bolj modro, obzorje je krivo, popraviti linije, kar je predivje, umiriti. V tem smislu nastajajo tudi platna za razstave, ki jih je do sedaj bilo kar nekaj. Vsako leto pa obvezno razstavljamo ob prazniku starejših v avli občine.

Počitnic nimamo. V poletnem času se radi odpravimo slikat v naravo, kar je zabavno in tudi poučno. V 15-20 minutah moramo spraviti na papir skico določenega motiva. Moram poudariti, da nastajajo presenetljivo dobre skice.

Tako smo v tretjem življenjskem obdobju razvili novo družbeno mrežo, ki jo želimo nadaljevati dokler bo volja in moč.

Za likovno sekcijo – Mimi Mavec

You may also like...

Dodaj odgovor