Bilo je zadnjega torka. Bohinj nas je sprejel v megleni preobleki in mrazila nas
je misel na pohod skozi meglene zavese proti visokemu robu na koncu bohinjske
doline. V Ukancu smo videli bukve, ki so odmetavale svoja listnata oblačila, ki
so se dodobra že prebarvala iz zelene v jesensko zlato in rjavo rdečkasto barvo.
Narava pa zna ” farbati ” svoja oblačila! Nekaterim ljudem, pa je to glavno opravilo,
ko komunicirajo z drugimi …
Pogumno smo, spet pod Matkovim vodstvom, rili navzgor in na 30 serpentini
mulatere, ki so je zgradili med prvo svetovno vojno, doživeli preporod, saj je
izza meglenih zaves pričelo kukati sonce, sprva le sramežljivo in nato vse bolj
korajžno in nenadoma smo se znašli v izjemni jasnini jesenskega dne.
Vse više smo bili, nekaterim je začelo zmanjkovati pohodniške vneme, postanki
so postajali daljši. A končno smo vsi bili v koči na Komni. Zmaga misli, da je
vredno osvojiti želeni cilj.
Posedeli smo na terasi planinske koče. Sledil je spust v dolino. Počasi, od koraka
do koraka, a vsi smo se našli v Rozmanovem avtobusu. Zadovoljni!
Peter je doma v nahrbtniku našel spominek s Komne, cca 1,3 kg debelo in od vetrov in
dežja lepo obeljeno skalo. Hvala prijatelji! Storilca naj malo požgečka v kolenu.
Peter R.
P.S.: Fani pa je spet vrgla skupaj čudovit izdelek. Poglejte! – … na Komno …