Izlet: PODZEMLJE PECE Datum izleta: petek, 23.10.2015
Izleta se je udeležilo 28 izletnikov.
Prevoznik: ROZMAN – BUS z voznikom Urošem. Vodič Janez Pretnar.
Tokratni izlet na Koroško smo predvsem namenili obisku podzemlja našega najvzhodnejšega dvatisočaka Pece. Ko se je 1994 iz ekonomskih razlogov končalo skoraj štiri stoletja trajajoče rudarjenje svinca in cinka, so se v rudniku Mežica odločili, da bodo del skoraj neskončnega omrežja rudarskih rovov v 20 obzorjih, ki segajo od višin nad 2000 metrov skoraj tik pod vrhovi gore pa vse do globine 200-300 m pod nivojem vhoda v Mežici, namenili tudi za turistične oglede. Tako imajo danes v turistični ponudbi oglede za izletnike v 7. in 8. obzorju, pa štiri obzorja više za kolesarje, štiri obzorja niže, kjer poteka t.i. vodni rov, pa celo za kajakaše.
Zato smo se v petek ob sedmih zjutraj odpeljali iz Radovljice, se kratko ustavili na Trojanah na jutranji kavici in nato iz Savinjske doline zavili proti severu, proti Koroški. Pustili smo za seboj trenutno uradno najlepše slovensko mesto Velenje, se »prebili« skozi Hudo luknjo do Slovenj Gradca in jo od tam ubrali preko Kotelj do središča koroškega železarstva Raven. Ko smo mimo Prevalj prispeli v Mežico, smo se najprej podprli z malico, nato pa, opremljeni s čeladami, rudarskimi pelerinami in svetilkami, posedli v miniaturne vagončke rudarskega vlakca ter oddrdrali po Glančnikovem rovu v drobovje gore. Po dvajsetminutni vožnji smo izstopili nekje na osmem horizontu in pričeli z ogledom. Vodička nas je seznanila z delom rudarjev v najstarejših obdobjih, ko je vse še potekalo ročno in so za mnoga opravila uporabljali tudi otroke, pa z uvajanjem modernejših vrtalnih in transportnih orodij, povzpeli smo se po lestvah gor v sedmo obzorje, si tam ogledali razstavljene eksponate iz zgodovine rudarjenja, se sprehodili mimo najmodernejših strojev, ki so bili v uporabi vse do zaprtja rudnika, se seznanili z vragolijami »Pergmandlca«, se spustili nazaj na osmo obzorje in se po dvournem ogledu spet z vlakcem pripeljali na svetlo.
Iz Mežice smo se nato odpeljali v Črno, kjer so nam predstavili zanimivo etnografsko zbirko, ki so jo uredili v prostorih nekdanje pošte. Eksponati iz 19. in prve polovice 20.stoletja so nam približali življenje, delo in bivalno kulturo prebivalcev Črne in okoliških kmetij v odmaknjenih dolinah pod Peco, vse pa so dopolnjevale številne stare fotografije in njihove povečave. Poleg te etnografske zbirke so nam pokazali tudi olimpijski muzej, t.j. razstavo o sedmih črnjanskih udeležencih zimskih olimpijskih iger, kajti Črna se lahko pohvali, da ima največ olimpijcev glede na število prebivalcev. Na prostem je v središču kraja tudi Rudarski muzej, ki pripoveduje o bogati rudarski in železarski tradiciji Črne.
Po končanem obisku v Črni smo se odpeljali še v skoraj vsem dotlej popolnoma neznano dolino Bistre pod vrhovi Smrekovškega pogorja do kmečkega turizma Plaznik, kjer so nam prijazni Korošci postregli z dobrim domačim kosilom.
Proti domu smo se odpravili preko prelaza Sleme in skozi Šoštanj, od tam pa proti Savinjski dolini in avtocesti. Malo po osmi uri smo se vrnil v Radovljico, vsi zadovoljni s lepo uspelim izletom in krasnim vremenom, ki nas je spremljalo ves dan.
Boris Rupnik