o pohodu do Doma na Zelenici (1536)
V torek, dne 22. avgusta 2023, smo se že ob 7. uri odpeljali izpred Knjižnice v Radovljici in preko Črnivca nadaljevali pot do Tržiča in naprej na Ljubelj. Izstopili smo, se s šoferjem dogovorili za povratek (telefonska veza), in že nekaj minut pred osmo uro pričeli s hojo proti našemu cilju – Zelenici. Vseh skupaj nas je bilo 29 pohodnikov z zavidljivim starostnim povprečjem. Povprečje sta popravljala dva mladca.
Vodnica, spremljevalka pohoda, je določila smeri pohoda:
- navzgor skozi rušje po markirani poti
- navzdol po senčni gozdni poti, ki naj bi bila na nekaterih mestih malo težavna in prepadna
Sprva smo hodili po senčni gozdni poti in kmalu prišli na plano, od koder vodi pot, ki se vije po grušču med cvetlicami in grmovjem. Počasi smo prišli do ruševja. Bilo je zelo vroče.
Nekaj pohodnikov se je prostovoljno odločilo, da bodo do Zelenice šli po senčni gozdni poti. Mislil sem si, ja prijatelji, na lastno odgovornost. Vodnica ni kazala posebnega navdušenja.
Sonce je pripekalo. Prišla mi je na misel pesmica iz mladosti:
Sonce pripeka, je strašna vročina, preko morja se razpenja modrina. Deklica vsa se je soncu predala, rada bi mala zamorka postala.
S pokrivali smo vztrajno lezli navzgor in kmalu smo se razdelili v skupino »ta hitrih« in skupino »ta počasnih«. Dve pohodnici sta vklopili »reduktor«. To pri tovornjaku pomeni izjemno sposobnost napredovanja v klanec in izjemno počasnost. Opazil sem, da ponekod nista najbolj znali slediti poti. Počakal sem ju in poskrbel za vzpodbudo. Za prvim resnim ovinkom, sem jima zapel:
Kaj pa hodiš čez brvico, za to mlado kelnarico,
mar ne veš, da ozka je, lahko padeš v vodico.
Postopoma smo napredovali, prišli do kovinske lese in do prijetne sence, globoko zajeli čist višinski zrak, malo postali ter nadaljevali. Na gorski cesti je bila zadnja serpentina. Prijetno je pihal vetrič, ki nas je hladil. Cesta ni bila več strma. Za skalnim robom se je pokazala zelena preproga travnikov in drugega rastja, le nekaj korakov naprej pa koča – torej Zelenica. Od koče proti nam je prišla vodnica, povprašala je, kako kaže in se vedro nasmehnila, ko sem ji povedal, da smo tudi zadnji zmagali.
Vsi pohodniki smo sedeli na klopeh pred planinsko kočo. Naročili smo hrano iz ponudbe te planinske koče. Pred odhodom nazaj v dolino smo množično ugotavljali, da jedača ne zasluži posebno visoke kulinarične ocene – hrana ni bila dobra! In še med jedjo se je pripeljal »smrduh«, štirikolesni dostavnik pijače in ni ugasnil motorja, u,u,u! onesnažil je zrak v vsej okolici tako, da smo se kmalu odpravili v dolino.
Tedaj je nenadoma nastal problem. Trije pohodniki so se odločili, da gredo na Triangel in proti Žirovnici. Lepo! Ostali so se začeli izmišljevati različne poti do doline. Nastopila je demokratična anarhija. Vodnica je izgubila potrpljenje in odvihrala proti predvideni gozdni poti, kolektivna slikarija je odpadla. Vsi pohodniki smo odšli za vodnico.
Peter je poklical šoferja. Odpeljali smo se proti domu. Za zaključek je vodnica pohvalila šoferja. Vsi ostali smo pričakovali napoved za nove pohodniške izzive in pohvale za pogumno gibalno aktivnost pod žgočim soncem. Pa nič! Kakšen zaključek lepega, a vročega, pohoda. Redkobesednost razdvaja naše vrste!
Zapisal: Peter R.
Milan robič je pripravil nekaj slik:
https://photos.app.goo.gl/8614oRUnZKmo7Hjo8