Popotovanja po prelepi Dolenjski , naše prelepe Slovenije, se je udeležilo 43 članov Leškega in Radovljiškega društva upokojencev. V prvih dneh razpisa nas je že kar malo skrbelo, saj so prijave »kapljale« počasi, kot kaplje iz pokvarjene pipe.
Vodila nas je vodička Cvetka (prelepo, so besede, ki jih je Cvetka pogosto uporabila) in varno nas je vozil Jani, iz Agencije Rozman- bus, ki je izlet tudi pripravila.
Zanimiv opis Slovenije, glavnega mesta Ljubljane in naših pokrajin, je Cvetka zaključila tudi z opisom reke Krke – reke ljubezni, tako imenovane v TV nadaljevanki. Mnogi so se nam pridružili prav zaradi nadaljevanke. Seveda pa je televizijska predstavitev povsem nekaj drugega od dejanskih slik v naravi.
Naša pot pa nas je najprej vodila v Stično.
Ogledali smo si samostan Stična. Legenda pravi, da se je pobožna kneginja Virida zaobljubila, da bo sezidala samostan. Nekega dne se je z menihom napotila v gozd iskat primeren prostor za gradnjo. Globoko v gozdu sta prišla do prijaznega potočka. Nenadoma sta zaslišala glas neznane ptice »Sit hic! Sit hic!« (Naj bo tu) Kneginja se je odločila, da bo poslušala glas ptice in bo samostan stal na mestu, ki ga je pokazala ptica. Ta ptica je samostanu dala tudi ime: Sit hic, Sittich, Siticina, Stična.
Samostan je leta 1136 ustanovil oglejski patriarh Peregrin I. ob podpori višnjegorskih plemičev. Samostan je postal središče kulturnega in gospodarskega življenja. Kot naročnik je zaposloval umetnike, ki so daleč naokrog s svojimi deli bogatili dolenjske cerkve. Tu je nastal Stiški rokopis in drugi znameniti rokopisi z bogatimi inicialkami in miniaturnim okrasjem. Tu so bivali skladatelj Jakob Gallus Petelin, dramatik Linhart, filozof Novak, prevajalec Recelj, pesnica Vida Taufer…
Tako kot po samostanu, nas je po Muzeju krščanstva popeljal s slikovitimi prispodobami in pripovedjo, Simon.
Stalna razstava Zgodovina krščanstva na Slovenskem je prva tovrstna razstava pri nas. Več o muzeju si lahko preberete na spletu (Muzej krščanstva – https://www.e-sticna.si/muzej/).
Po obisku muzeja smo pohiteli, že malce utrujeni, še v trgovinico s pripravljenimi zelišči po recepturah patra Ašiča.
Kar prileglo se je sesti v avtobus, ki nas je mimo Muljave zapeljal na Krko.
Severno od vasi Krka izvira reka Krka. Star ljudski rek trdi, da je Krka reka, ki teče od zmaja do hudiča. Ob izviru Krke so domačini občasno našli človeške ribice, ki jih je ta kraška reka ob nalivih prinašala iz podzemlja. Prepričani so bili, da so te male živalce zmajevi mladički. Hudiča pa je ljudski spomin našel v Čatežu. Čatež je nekakšen hudiček- napol kozel, napol človek, bil je bitje, ki išče vodo. Čatež je dal ime kraju Čatež, tam kjer se Krka izliva v Savo. Pa pustimo legende.
Mi smo se sprehodili po vasi in iskali kraje in znamenja, znane iz nadaljevanke. Nekaj smo jih našli, ne pa vseh. Kot že rečeno, v nadaljevanki je vse tako blizu, povezano, v naravi pa povsem drugače.
Žgoče sonce je nekaterim vzelo voljo po nadaljnjem raziskovanju, drugi pa so jo kar peš mahnili proti izviru Krke. V nadaljevanki je kot izvir Krke dejansko prikazan izvir Poltarice. Do tja smo se zapeljali z avtobusom.
Žal je bila Krška jama zaprta in smo lahko gledali le legendo, izvir Krke, pa pač kot izvir, te prekrasne, temnozelene dolenjske lepotice.
Pot smo nadaljevali na Muljavo. Kosilo je bilo okusno in malo smo se ohladili.
Muljava je prijazna dolenjska vasica, ki se je spojila z imenom velikega pripovednika Josipa Jurčiča.
Sprehodili smo se do Jurčičeve domačije, ki je danes muzej na prostem in pripoveduje zgodbe o vsakdanjem življenju kmečkega prebivalstva in o modrosti življenja v sobivanju z naravo. Skrbnik muzeja nam je prijazno razkazal domačijo in povedal, da je domačija kulturni spomenik, ki ohranja podobo osrednje slovenske kmečke arhitekture, opreme prebivališč in gospodarskih poslopij, naprav in načina poselitve. Domačija je tudi prostor številnih kulturnih prireditev, likovnih in etnografskih razstav. Povedal je še marsikaj zanimivega.
Po obisku na Muljavi, smo si zamislili, še en sladkorček. Žal, ni bil čisto po naših pričakovanjih oziroma željah. Pa naj bo vseeno še ena legenda o Višnji Gori.
Ko so se Beneški Slovenci bojevali z Atilo, jim je prišel na pomoč kranjski vojvoda, ki je imel v svoji vojski tudi graščaka iz višnjegorskega Starega gradu. Ko so se vračali iz boja, so ob cesti našli smrtno ranjenega mladeniča. Naložili so ga na voz in ga pripeljali v višnjegorski grad. Zdravje se je mladeniču hitro vračalo, saj mu je z vso nežnostjo stregla graščakova hči. M Ko je mladenič okreval , je povedal, da je sin ovdovele beneške grofice, in da mu je oče padel v boju s Huni. Višnjegorski graščak je poslal sla k mladeničevi materi v Benetke. Ko je mati zvedela, da je njen sin živ, se je presrečna, z mnogo darili, takoj odpravila na pot. Med dragocenimi darili je bila tudi polževa lupina, posuta z dragimi kamni. Le to je višnjegorski graščak podaril občini. Držala je pol bokala, a kmalu je prišla v nevredne roke. Mesto je zato dalo izdelati drugo lupino. Kadar so Višnjegorci zborovali, se jim je zdelo imenitno, da so vsi pili iz polževe lupine.
O Višnji Gori pa je pisal tudi Jurčič. Njegovo delo Kozlovska sodba v Višnji Gori je humoreska, ki je prvič izšla leta 1867 v reviji Slovenski glasnik. Gre za satiro, v kateri avtor obravnava medčloveške odnose na slovenskem podeželju konec 19. stoletja. Cvetka je povedala, da so v Višnji Gori pred mnogimi leti živeli Lukež Drnulja, njegov kozel Lisec in Andraž Slamorezec. Nekega dne, ko je Lukež nabiral listje, mu je kozel pobegnil, ker so ga vedno nadlegovali psi in višnjavski otroci. Tekel je in prišel do vrta z lesenim plotom, last Andraža Slamorezca, mestnega svetovalca. Kozel Lisec je poželjivo gledal slastno solato in zelje, ki sta rasla v vrtu. Ni in ni vedel, kako bi prišel v vrt. To je opazil Andraž Slamorezec, ki je ravno popil nekaj kislega mleka za kosilo. Kozla je hotel zmerjati in tepsti, ampak ga je Lukež ustavil, ko je iskal svojega kozla. Andraž Slamorezec je tožil Lukeža in njegovega kozla. Andraž in Lukež se nista marala, med njima so bile stare zamere, zato je bila naloga sodišča še težja. Na sodbo so prišli mestni svetniki, župan in sodniki. Niso in niso se mogli odločiti, kdo je kriv. Takrat je prišel mimo berač in vedež Flere Krivostegno. Naposled so ljudje sklenili, naj razsodi bistroumnež. Po dolgem premisleku se je bistroumnež odločil in razsodil. Kozel naj je devetkrat udarjen po svoji senci, Lukež, pa je moral vse to gledati z zavezanimi očmi. Andraž Slamorezec je od veselja kar poskočil in zavriskal.
Po ogledu kipa polža, smo se vrnili proti avtobusu. Mnoge nas je pestila žeja, zato smo se, predno smo vstopili na avtobus, želeli odžejati v Gostilni ob parkirišču. Splet okoliščin in morda naše neorganiziranost je botrovala temu, da smo na pijačo kar nekaj časa čakali. Se je pa Birtnja opravičila in se priporočila za drugič ter nam dala telefonsko številko, da jo pred prihodom avtobusa, pokličemo.
Tako, to je vse. Hvala Cvetki za izčrpno »pričevanje« in Janiju za varno vožnjo, pa seveda za žrebanje, v katerem je ena udeleženka prejela lepo majico- Agencije Rozman bus.
Zapisala: M. Vizovišek