Uspel izlet v soline in še …
by Peter Ravnihar · 24. 4. 2017
IZLET V SEČOVELJSKE SOLINE IN
SLOVENSKO ISTRO
Izlet: KRAJINSKI PARK SEČOVELJSKE SOLINE IN
SLOVENSKA ISTRA
Datum: 21.4.2017
Prevoz: ROZMAN BUS z voznikom Urošem
Vodič: Boštjan Sfiligoj
Pa smo začeli z novo sezono izletov pri DU Radovljica in po mrzli zimi se morje prav prileže. No, prav toplo vseeno ni bilo, bila pa je izredna jasnina in vidljivost, vse do Triglava.
Na Ravbarkomandi se nam je pridružil naš vodnik Boštjan, nam predstavil program in že smo bili v Seči. Današnji Krajinski park Sečoveljske soline je razdeljen na dva dela, njegov severni del, kjer še poteka aktivna pridelava soli, se imenuje Lera, južni, opuščeni del pa Fontanigge. To območje predstavlja enkratna mokrišča, v katerih so redke rastlinske (slanuše ali slanoljubne) in živalske vrste (ptice, rakci, školjke, ribe, ličinke) ustvarile tipičen solinski ekositem. Na Leri se nahaja tudi Thalasso spa Lepa Vida, ki v edinstvenem naravnem okolju pri svojih terapijah izkorišča solinsko blato (fango) in slanico (za obloge, kopeli, piling). To si bomo privoščili enkrat v prihodnje!
Z vodnico Krajinskega parka Sečoveljske soline smo se podali na dva kilometra dolg sprehod po Leri do centra za obiskovalce, na poti nam je predstavila park ter postopek pridobivanja soli na tradicionalen način (na petoli, plasti alg, sadre in mineralov, ki deluje kot biološki filter), postopek izhaja še iz srednjega veka. V centru za obiskovalce smo si ogledali krajši film ter maketo solin, v trgovini Lera pa nakupili sol in drugi izdelke. Prav ta konec tedna poteka v Piranu Solinarski praznik ob prazniku sv. Jurija (23. aprila), ki oživlja čas množičnega odhoda družin v soline in priprav na pridelavo soli, stoletja najpomembnejšega vira zaslužka za vse mesto. Danes soline nimajo večjega gospodarskega pomena, njihov osnovni namen je naravovarstveni, etnološki, kulturni in turistični. Solinarjev je zadnja leta vse manj, pa tudi zanimanja za to delo ni.
Iz doline Dragonje smo se povzpeli v Šavrinsko gričevje, skozi vasi Sv.Peter in Nova vas je šlo boj na tesno, do Krkavč. To je značilna istrska vas, sezidana na treh živih skalah, s kamnitimi hišami, portali, malimi okni in drugimi detajli. Najprej smo si ogledali oljarno Torkla družine Ternav, vodil nas je lastnik g. Patricijo, ob koncu smo oljčno olje s kruhom tudi poskusili in kupili. Obiranje in stiskanje oljk je bilo od nekdaj pomembno opravilo –menda so nekoč pridelali celo več olja kot vina. Morda se bodo ti časi spet vrnili, kajti opazili smo precej novih nasadov. V sosednji Padni, ki je znana po starih nasadih, po veliki količini pridelanega oljčnega olja in tudi po odličjih, vsako leto organizirajo Praznik olja in bledeža (blitve), letos bo to od 29. do 30. aprila.
G.Patricijo nam je nato razkazal še cerkev sv. nadangela Mihaela, baročno cerkev s prelepim oltarjem , zakristijo kot najstarejšim delom ter samostojnim zvonikom , ki je ob turških vpadih služil kot obrambni in stražni stolp. Od tu smo jo peš mahnili do Krkavškega kamna. To je 2,5m visok megalit z izklesano človeško podobo z razširjenimi rokami in sončnim nimbom okrog glave, domačini mu pravijo tudi bog sonca. V zvezi z nastankom (pred 1. st. pr.n.š.) pa obstaja več teorij, vsekakor naj bi imel obredni pomen (sveta točka stare vere). Dandanes pa ga ljudje obiskujejo kot energijsko točko. Vse v Krkavčah je bilo za čisto desetko, le boškarina nismo videli.
V Koštaboni, samotni istrski vasici nad Dragonjo, nekdanji rimski utrdbi Castrum Bonae, smo se sprehodili po ohranjenih in vzdrževanih uličicah z značilno urbanistično zasnovo od cerkve sv.Kozme in Damijana na začetku vasi, mimo cerkve sv. Elija v središču do pokopališke cerkve sv.Andreja na koncu vasi.
Skozi Šmarje smo prispeli do Pomjana, ki naj bi ime dobil po nasadu jabolk (pomi), s prekrasnim pogledom na koprski zaliv in Trst, s cerkvijo Sv. Jurija, ob njej pa arhitektonsko zanimiv, svojevrsten zvonik, zaščitni znak nadaljevanke Usodno vino. Na poti skozi vas nam je prijazen domačin navedel vse resnice in zmote o snemanju te priljubljene slovenske nadaljevanke.
Za zaključek še dobro kosilo v restavraciji Emonec v Kopru, poplaknjeno z refoškom, seveda, doma pa še kakšna hroštola ali refoškova palačinka. Ravnali smo se po pregovoru: »Pri jedi se drži naprej, pri pijači nazaj, pri delu pa ob strani«.
Majda Resman
