»Ruj je rdeč«
Pohod: Naravni deželni rezervat Doberdobskega in
Prelosnega jezera Četrtek, 27. 10. 2016
Leto se bo prevesilo h koncu, mrzlo in temačno bo vse bolj. Želeli smo se naužiti toplote, svetlobe in ognjenih barv žarečega ruja. Napolnili smo avtobus skoraj do zadnjega kotička in se odpeljali proti Doberdobskemu Krasu.
Še malo dremotne nas je predramil gromki in vedri predsednikov nagovor in nas spravil v dobro voljo. Po postanku na Ravberkomandi smo nadaljevali pot po Vipavski dolini do mejnega prehoda v Gorici in naprej do Doberdoba. Tu nas je pričakal simpatični vodnik Marko in nam predstavil znamenitosti rezervata.
Najpomembnejši sta prav gotovo obe presihajoči jezeri – edini v Italiji, z bogato floro in favno. Srečali smo celo gamsa.
Podali smo se na slikovito pot okrog Doberdobskega jezera. Videli smo brbotanje izvirov vode. Obe jezeri napajejo podtalne vode Soče, Vipave in Timava(reka Reka), ki ubirajo v kraškem podzemlju svoje poti. Na delu poti smo videli ostanke iz prve svetovne vojne in se ustavili pri hiši Cadorna.
Ali je veliki poveljnik italijanskih čet res kdaj bival v njej, pa je veliko vprašanje. Obkrožili smo jezero in ves čas nas je obdajalo morje žarečega ruja. Toplota sonca in barv nas je grela po telesu in v duši.
Sledilo je okusno kosilo v gostišču Gradina. Za sladico in pijačo je poskrbel Franci Lukan, ki je praznoval sedemdeset let. Voščili smo mu vse dobro in zapeli.
Pohod smo zaključili ob spomeniku padlim slovenskim vojakom, « kjer so kri prelivali za svobodo domovine, kjer so jih pokopali slovenske fante«. Bili smo pravzaprav prvi obiskovalci ob spomeniku, saj so ga odkrili dan pred našim obiskom. Doberdob –nekoč slovenskih fantov grob, je danes lepo urejen kraj, z dosledno dvojezično rabo imen in po mnenju vodnika Marka s slovensko govorečim prebivalstvom.
Zapisala Magda in Marjan Štupnikar
… pa si oglejte še PP od naše Fanike: doberdob-27-10-016