Izlet: OSRČJE KARNIJSKIH ALP
Datum: 16.9.2016
Prevoz: ROZMAN BUS z voznikom Urošem
Vodnik: Janez Pretnar
Komaj smo zapustili Radovljico, že nas je naš vodnik Janez obvestil, da bomo program izleta obrnili tako, da bomo začeli v Ziljski dolini. In smo se zapeljali skozi Karavanški predor, mimo Beljaka in Podkloštra v spodnjo ali slovensko Ziljsko dolino. Med potjo nam je nanizal obilo podatkov o nastanku te ledeniške doline s Karnijskimi Alpami na jugu in Ziljskimi Alpami na severu, geološki sestavi tal, velikem potresu in podoru z Dobrača leta 1348, zamočvirjenosti doline, pa o zgodnji poselitvi Slovencev, gospodarstvu, verski pripadnosti in še kaj. Seveda, tudi o botanični redkosti »Wulfenia Carinthiaca«, endemični vrsti vulfenije, ki raste na Krniških skalah/Gartnerkofel (2195 m) nad Mokrinami.
Pri Bistrici na Zilji/Feistritz an der Gail, kjer še danes poznajo štehvanje, smo zavili v vas Zahomec/Achomitz (domačini pišejo Zahomc), zibelko smučarskih skakalcev in trenerjev, tudi olimpijskih zmagovalcev in svetovnih prvakov pred 40 leti in si od daleč ogledali 60 metrsko skakalnico. Pot smo nadaljevali mimo vasi Sv. Štefan/St. Stefan, Goriče/Görtschach, kjer je bil doma Matija Majar Ziljski, duhovnik, narodopisec in narodni buditelj, in naprej mimo Preseškega jezera/Presseggersee s parkom doživetij do Šmohorja/Hermagor, kjer se začne zgornja Ziljska dolina.
V Šmohorju se odcepi cesta v Dravsko dolino, mi pa smo nadaljevali pot ob Zilji mimo smučarskega centra Mokrine/Nassfeld, enega od desetih največjih avstrijskih smučarskih središč, do kraja Koče-Muta/Kötschach-Mauthen. Tu smo na osrednjem trgu izstopili, se okrepčali z malico in jutranjo kavico in se podali v moderno zgradbo mestne hiše, kjer domuje tudi policija, muzej in še drugi najemniki.
Muzej 1915-18 prikazuje fronto I. svetovne vojne od Ortlerja na južnem Tirolskem do Jadranskega morja. Novembra 1918 se je vojna končala, in vse do današnjih dni se je ohranilo nešteto sledi, ki so še danes vidne. Prikazuje nesmiselnost vojne z ilustracijo usod preprostih vojakov in civilnega prebivalstva z obeh strani meje, z več kot 1500 zgodovinskimi fotografijami, dokumenti in številnimi eksponati kot tudi reprodukcijami gorskih postojank.
Muzej na prostem se nahaja 12 km naprej tik pod prelazom Ploče/Plöckenpass (1357 m). Prelaz je izhodišče za vzpon na najvišji vrh Karnijskih alp – Hohe Warte/Monte Coglians (2780 m). Ogledali smo si spodnji del s staro žičnico, kakršna je še marsikje, tudi pri nas, v uporabi in spominsko kapelico, postavljeno leta 2000, na krožno pot po okoliških vrhovih pa se nismo podali, čeprav nas je mikalo, da bi se povzpeli na Cellon (2238 m) in si ogledali tisto luknjo v steni. Gre za zelo strm predor za oskrbo nekdanje fronte, ki na razdalji 200 m premaga 100 višinskih metrov.
Žal pa smo se tukaj morali obrniti, predor na vrhu prelaza nas je zavrnil, avtobus je bil namreč za dva metra predolg. Na italijansko stran rimske ceste Julia Augusta in v Tolmezzo se bomo pač morali odpeljati z minibusom na enem od prihodnjih potovanj.
Muzej na prostem in muzej v mestni hiši sta nam, obiskovalcem, pustila močan vtis o teh vojnih tragedijah vseh vrst v – sedaj tako miroljubnem – mejnem območju Avstrije in Italije. V današnjih časih, ko si za vsak neznaten vzpon nadenemo popolno športno opremo, si težko predstavljamo, kako je bilo tem vojakom na izpostavljenih položajih v visokogorju, v vročini, mrazu in snegu.
Pred več kot 30 leti je majhna skupina planincev združila moči z namenom, da obnovi in ponovno odpre stare poti, ki so med vojno vodile po teh gorah, in ustanovila društvo »Prijatelji Dolomitov«. Njihov moto je bil: »Poti, ki so nas nekoč ločile, nas bodo danes združile.«, ime pa »Poti miru«. Njihov osnovni namen je bila obnova teh starih poti, rekonstrukcija zaklonišč in bivakov. Vsa težka fizična dela so ne glede na narodnost, raso, vero in politično prepričanje opravili prostovoljci iz 20 različnih držav. Najbolj aktivni so bili prav na področju prelaza Ploče v mejnem območju med Avstrijo in Italijo.
Vračali smo se po isti poti proti Beljaku. Tu smo naredili postanek na glavnem trgu, si ogledali mogočno gotsko cerkev Sv.Jakoba iz 14. st. z impresivnim 94 m visokim zvonikom, ločenim z arkadnim vhodom od glavne stavbe in najvišjim na Koroškem. Misel na vzpon na vrh po 239 stopnicah pa smo raje opustili. Še kratek sprehod po glavnem trgu, kavica in odhod proti avtobusu, kajti začelo je deževati. Zapeljali smo se čez Korensko sedlo, na naši strani je že močno deževalo, se ustavili na Logu pri Rudiju na dobrem kosilu in se pravočasno vrnili v Radovljico. Bognedaj, da bi zamudili Gorskega zdravnika!
Majda Resman