ŠPIČASTI VRH, 1128 m/m, 28.09.2017
Po dolgem času smo se spet zbrali in se odpeljali na Primorsko. Osveženi s kavico na Ravbarkomandi smo nadaljevali mimo Ajdovščine na Col in izstopili pri baru Vodnjak (Cenc).
Kmalu nas je smerokaz usmeril na pravo pot za Špičasti vrh, ki je z gozdom porasla gora. Nahaja se v Goriškem hribovju.
Hodili smo po makadamski cesti, kolovozih in stezah, ki so se le rahlo vzpenjale, tako, da ni bilo »jamranja«. Šli smo mimo samotnih kmetij, nekaj njivic, v glavnem pa po gozdu. Drevesa so se že odela v jesenske barve, s še vedno s polomljenimi vrhovi od žledoloma pred leti.
Zadnji del poti je bil rahel vzpon, pa ni bilo sile.
Na vrhu smo zagledali 12m visok lesen razgledni stolp in pa anteno.
Skoraj vsi smo se povzpeli nanj, saj je ponujal lepe razglede naokoli.
Čeprav pot ni bila dolga, se je malica prilegla.
Vračali smo se po isti poti.
Na nekem travniku smo našli kar veliko marel (gob), večerja doma je bila zagotovljena.
Razpoloženje je bilo prešerno, saj smo imeli med seboj dva slavljenca, ki sta dopolnila 80 let in sicer Minko in Matkota. Kapo dol, da sta še vedno tako fit. Po čestitkah smo nazdravili, zapeli in se posladkali.
Vračali smo se mimo Črnega vrha, kjer smo popili kavico našega slavljenca.
Preživeli smo lep dan, se nasmejali, naklepetali in nabrali moči za naprej. Veter, ki nam je kuštral lase nas ni motil.
Rozman Antonija