Vetrnik, razgledni vrh na Kozjanskem
1. oktober 2024 – Za Kozjansko pravijo, da je dežela jabolk. Prvi vikend v oktobru imajo sejemski praznik, posvečen temu sadežu. Okoli sto avtohtonih vrst jih je, pridružuje se še okoli sedemdeset vrst hrušk. Hranijo jih v posebni semenski banki. Mi (43 pohodnic in pohodnikov) smo se nekaj dni prej peljali v samo osrčje Kozjanskega parka, v Kozje, kjer je izhodišče na razgledni hrib Vetrnik.
Na območju so manjši kraji, sámo Kozje šteje nekaj manj kot 700 prebivalcev, hiše, travniki, sadovnjaki, vinogradi in tudi kakšna njiva koruze – vse je postavljeno v breg. Vmes se v doline spuščajo ozke, a kar dobro urejene ceste. Hiše in gospodarska poslopja so lepo urejeni, na mnogih strehah so nameščeni sončni paneli. Če smo si iz osnovnošolske geografije šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja Kozjansko zapomnili kot siromašno in nerazvito območje Slovenije, ga sedanji razvoj nikakor ni zaobšel. Zaščito regijskega parka so mu upravičeno nadeli, da ohranijo raznovrstnost rastlin in živali, svoje največje bogastvo. Vmes so skrbno obnovili tudi objekte arhitekturne in kulturne dediščine.
Iz centra Kozjega smo se z lokalno vodnico Emo najprej podali na gozdno pot proti razglednemu vrhu Vetrnika. Resda je poti samo okoli 2,5 kilometra, a smo ves čas kar grizli kolena. Urejena je kot naravoslovna pot z opisi režima varovanja in upravljanja ter značilnih rastlin in živali. Pod vrhom smo se zaustavili ob suhem travniku, ki ga lastnik kosi šele konec avgusta ali septembra, vmes pa je vrt hranil za žuželke, ptice in druge živali. Med rastlinami izstopa več vrst orhidej, med žuželkami pa redko ohranjen metulj sviščev mravljiščar, saj za razmnoževanje potrebuje navzkrižnolistni svišč in mravlje rdečke. Pod vrhom Vetrnika ima te pogoje zagotovljene.
Vetrnik s svojim imenom ni razočaral. Na zračnem vrhu je pogled segal po bližnjih holmih in tudi dalj do višjih vzpetin Gorjancev, Boča, Donačke gore, Trdinovega vrha … Občutek je bil, da stojimo na vrhu središča dolenjskega hribovja.
Po krajšem spustu smo se prepeljali do gradu Podsreda, za katerega je Tara iz informacijskega središča dejala, da je med najbolj »grajskimi« na Slovenskem, torej, da je tudi po obnovi (deloma še poteka) ohranil značilnosti srednjeveške arhitekture. V skrbno obnovljenih prostorih z občutkom za ambientalne detajle si je moč ogledati predstavitve zgodovine gradu, tradicijo oblikovanja steklarskih izdelkov, več razstav (tudi Franceta Slane), nekdanjo kuhinjo, dvorano za glasbene in druge dogodke. V poslopju ob glavni stavbi imajo tudi apartmaje, v katerih lahko prespimo kot graščaki, jutro pa nas pozdravi z zajtrkom iz lokalne košarice dobrot. Kdor se povzpne do podstrehe gradu, v toplejših mesecih leta lahko opazuje tudi netopirje.
Na lep jesenski dan, ko se narava barva v tople barve, ko pobirajo pridelek jabolk in je koruza tudi za posekati, smo se na Kozjanskem počutili res prijetno ter se napolnili z energijo. In, ja, lahko se samo zahvalimo Poldki, Mariji, vozniku Darku in ostalim za organizacijo pohodniškega izleta ter odkrivanje bolj umaknjenega dela Slovenije. Tam so doma mladi ljudje, ki želijo in se trudijo z vsem svojim znanjem ohraniti zaklade narave.
Zapisala Mendi Kokot, ki je prispevala tudi slike – za ogled kliknite na: https://photos.app.goo.gl/b92Tkb8jGG82svxY9
Slike je prispevala tudi Olga Ravnikar – za ogled kliknite na: https://photos.app.goo.gl/J2dBUmzJS6UVjoPx7