-okoli Treh Cim .. priletelo od naše Fanike!
V torek, 1. avgusta 2017, je bila kratka noč, saj smo že pred peto uro zjutraj rogovilili po stanovanjih in se odpravljali na pot. Iz Radovljice smo se odpeljali ob 5.00 proti Lescam in naprej skozi predor Karavanke, preko Lienza do bližine Cortine, kjer smo zavili na lokalno gorsko cesto.
Po gorski cesti smo nadaljevali na parkirišče v bližini koče »AURONZO«, ki leži na nadmorski višini 2333m. Tam smo sestopili iz avtobusa in se pričeli pripravljati za pohod.
Vožnja z avtobusom je bila zanimiva. Z akcijo je pričela g. Milica! Peter je predstavil vodiča g. Borisa, ki nam je povedal, tedaj in kasneje, nekaj zanimivih pripovedi. Avtobus in pohodniki so lepo sprejeli hlape
»orehovčka«, ki so se opojno širili po avditoriju ter skoraj vsak je v dlani stisnil plasten kozarček. Jutranje umivanje zob! Avtobus je bil skoraj poln, lepa popotnica za društvo in za porajajoče naročilo majic.
Pohod smo začeli okoli 10. ure. Čelo kolone je bilo znano že v naprej – vodič Boris, spremljevalec Matko in vrla Mija.
Najprej smo šli mimo koče »Auronzo«. Pri koči »Lavaredo« smo zavili proti sedlu ob Mali Cimi. Vodič je krenil v desno, a Matko v levo, oboji smo se pogledovali preko planjav pod sedlom.
V steni Male Cime so salamirali alpinisti. Fotografirali smo jih! Matko in ekipa je desno ekipo prehitela in na vrhu počakala. Nastajale so nepozabne fotografije, saj nas je vreme tokrat poslužilo, kot pogosto pravi Matko.
Janezu je nagajala noga – bolečine.
S sedla ob Mali Cimi smo jo mahnili proti planinski koči »Locatelli«. Glavnino pohodnikov je vodil vodič Boris, v začelju, kot zadnji, je stopal Matko. Med pohodom smo fotografirali. Janez je skupaj s Fani odšel po peskih oziroma po plazovih pod vrhovi Cim (krajša pot) do avtobusa.
Sledil je počitek. Ob 12.30 smo nadaljevali pot proti naslednji planinski koči z imenom »Langalm« na nadmorski višini 2285 m. To je bila kalvarija.
Najprej strmo navzdol v neko travnato dolino in nato strmo navzgor na kamnite pode z jezerci ter kamnitimi balvani. Na tem odseku je Matko dobro opravil svoje poslanstvo, saj je vse pohodnike/pohodnice pripeljal (porinil) do koče, tu smo se lahko malo odpočili in se osvežili v bistrem studencu. A kruto, nadaljevali smo pohod proti naslednjem sedlu. A zmogli smo!
Po cca 30 minutah smo zagledali avtobus z napisom »Rozman«. Veselili smo se tega pogleda, a s seboj smo nosili ogromno spominov na prehojeno pot, na prelepe vrhove, ki so jih oči zaznale v modrini neba.
Besedilo in fotke: Peter R.