Poročilo – Veliki Klek

Tudi  Veliki Klek je navdušil naše člane in ni jih motilo, da smo izlet zaradi slabe vremenske napovedi morali prestaviti. Vreme sicer tudi ta dan ni bilo popolno, okrog vrhov so se vlekle rahle meglice, ampak vidljivost je bila dobra, temperatura prijetna in promet normalen. Izplačalo se je, kajti v nasprotnem primeru  vožnja po panoramski cesti izgubi ves svoj čar.

S Tomanbusom, voznikom Jožetom  in vodičko Eriko  smo se zgodaj odpravili na pot. Mejo na Karavankah smo kljub dolgi vrsti kamionov dokaj hitro prestopili in nadaljevali vožnjo mimo Beljaka in Spittala. Postopoma smo se vzpenjali ob reki Moel proti najvišji avstrijski gori in vstopili v NP Visoke Ture. Zapeljali smo se po  najvišji alpski cesti v Evropi do ploščadi cesarja Franca Jožefa, od koder se nudi veličasten razgled na vrh Grossglocnerja in ledenik Pastirica. Nekateri so si ogledali razstave v razstavnem centru, se sprehodili do razgledne ploščadi Swarovski in do kipa cesarja Franca Jožefa, se spustili proti odmaknjenem ledeniku ali pa občudovali ljubke svizce in kozoroge. Drugi smo malo ležerno postavali po ploščadi in čakali, da se meglice okrog vrha Grossglocknerja razkadijo. In res so se, sicer samo za minuto ali dve, ampak so se in pogled na vrh je bil veličasten. Opazovali smo izginjajoči ledenik Pastirico/Pasterze, ki se je od našega zadnjega obiska kar precej skrčil, od prvih meritev v letu 1851 pa za polovico.   Že samo ime nas je spomnilo na to, da je bil ta del avstrijske Koroške poseljen z našimi predniki in je del slovenske zgodovine.

V naši sredini imamo pohodnika Milana, ki je, seveda še pred poroko, že dvakrat osvojil vrh – od ledenika do vrha v treh urah in pol. Pri spustu pa se je zapletlo, prevoz v dolino je zatajil in  tako jo je moral peš mahniti še do Heiligenbluta.  

Že daljnjega leta 1800 je Valentin Stanič, takrat še študent teologije v Salzburgu, osvojil vrh Grossglocknerja in sicer le en dan za prvim pristopom nasploh, kjer je kot prvi premeril višino vrha. Stanič velja za prvega slovenskega alpinista in enega od pionirjev modernega evropskega alpinizma nasploh. Njegovi vzponi so bili za tisti čas izvirni in drzni, saj se je v hribe odpravljal sam in nemalokrat tudi pozimi. Znan je tudi po tem, da je po posvetitvi v duhovnika v šestih dneh prepešačil pot od Salzburga do Kanala ob Soči.

Ob povratku smo se ustavili še v idilični vasici Sveta Kri/Heiligenblut, katere zaščitni znak je gotska cerkev sv.Vincenca z visokim zvonikom, okrog nje pa je pokopališče. Po legendi je relikvijo svete rešnje krvi v te kraje iz Konstantinopla prinesel danski vitez Brikcij leta 914. Na

poti domov ga je zasul plaz, njegovo telo pa so našli šele potem, ko so iz krvi v snegu zrasli trije klasi pšenice. Najvišje ležeča koroška vas je od nekdaj veljala kot izhodišče za vzpon na najvišjo koroško in avstrijsko goro, danes pa je poznana tudi kot smučarsko središče.

Ob povratku smo se zapeljali čez sedlo Iselsberg v Dravsko dolino in  se ustavili v avstrijsko tirolskem mestecu z italijanskim pridihom, Lienzu. Prelestni mestni trg z mestno hišo, dvorcem Liebburgom, fontano sv. Florijana in pravoslavno cerkvijo sv. Antona Padovanskega z okroglim zvonikom je vrvel od življenja – eno samo gostišče na prostem! Pa gelato – boljši od sladoleda!

 

 

 

 

 

 

 

»Čemu v gore? Če zaradi drugega ne, samo za to, da ubežimo pred hudobijo in temo, ki pokriva dolino, da imamo čisto vest, lahko srce in vedro, bogato dušo, voljo do dela, moč in čas, ko plane nad nas težaven boj za obstanek.«

 Dr. Miha Potočnik  

Zapisala: Majda Resman                                             Fotografije: Milan Robič

 

You may also like...