IZLET – KRK, RAB IN PAG

Kvarner z neštetimi otoki in otočki velja za rajski del Kvarnerja, ki nas vedno očara. Letos pa nas je še posebej navdušil – zaradi morja in poletnega vzdušja, zaradi prelestne narave in bogate zgodovine, ali pa zato, ker je imel naš predsednik prste vmes – kdo bi vedel…

S Tomanbusom, voznikom Jankom in spremljevalcem ter »chefom« Urošem smo se zgodaj odpravili na pot. Na meji v Jelšanah ni bilo nobenih zastojev in tako smo bili hitro na obvoznici nad Reko. Odprl se nam je pogled na Opatijo, kraljico Kvarnerja, stisnjeno pod vznožje planote Učka in mesto, kjer se je dobesedno rodil hrvaški turizem.

Za najzgodnejše naselje na območju Reke velja liburnijska utrdba na griču, na današnjem Trsatu, pozneje se je osnovalo naselje Tarsatica, ki je imelo pomembno vlogo na poti proti Dalmaciji. Mestu so vladali mnogi gospodarji, od Liburnov, Rimljanov, Bizantincev, Benečanov, Langobardov in Frankov, le Turki ga niso nikoli dosegli, najdalj, skoraj štiri stoletja, pa je trajalo obdobje habsburške vladavine. V 15. st. se je začel gospodarski vzpon Reke, v drugi polovici 19.st. pa doba največje blaginje, gospodarske rasti, razvijalo se je pristanišče in mednarodna trgovina, ceste in železnica, ustanovljena je bila rafinerija nafte; bila pa je tudi kulturna prestolnica z gledališčem, tiskarno, gimnazijo. Slovenci, ki so se rodili, živeli ali delali na Reki, so bili Primož Trubar, Matija Čop, Rudi Šeligo, Janez Vajkard Valvazor in Janez Trdina.

Na Trsatu se, poleg kaštela, nahaja tudi cerkev Trsatske Matere Božje s frančiškanskim samostanom, ki je eno najstarejših svetišč na Hrvaškem in pomembno romarsko središče.  Iz centra Reke vodi na Trsat 539 Kružićevih stopnic s kapelicami, zgrajenih že daljnjega leta 1531, kasneje pa večkrat dopolnjenih.

Se pa spominjam, kako smo nekoč potovali – skozi center Reke, po Rivi, okrog Bakarskega zaliva, skozi Senj in naprej po ovinkasti Jadranski magistrali. Danes pa – skozi nekaj predorov in že smo na Krškem mostu, bivšem Titovem mostu, dolgim 1430 m, zgrajenim leta 1980 in takrat najdaljšim mostom na svetu.

V pristanišču mesta Krk nas je čakala ladja Tajana s pijačo dobrodošlice, po izplutju pa še z malico. Vse na ladji je bilo odlično – stabilna ladja, hrana, postrežba in veliko smeha. Naš Cveto je nato raztegnil meh in za dobro vzdušje zaigral domače viže, mladina, ki je bila z nami na ladji, pa je pobegnila na zgornjo palubo.

Mesto Rab se nahaja na ozkem polotoku, obkroža ga staro obzidje, nad katerim kot štirje ladijski jambori dominirajo štirje zvoniki. Čakal nas je voden ogled mesta, začeli smo pri sv. Marinu, kamnoseku in zavetniku Loparja, ki je v 4.st. ustanovil San Marino, se sprehodili do katedrale, do samostana in naprej do mestne hiše. Povzpeli smo se na zvonik in na razgledno točko v nekoliko odmaknjenem mestnem parku s  prelestnim pogledom na staro mestno jedro. Številne cerkve in trgi niso spreminjali svoje poglavitne vloge še od rimskih časov. Zanimiva pa je ureditev starega mestnega jedra – tri glavne ulice, zgornja, srednja in spodnja, dvanajst prečnih ulic in 365 kamnov v vsaki ulici. 

Neznosna vročina nas je pognala na ladjo, po kosilu in kratki vožnji smo se izkrcali na Lunu na otoku Pagu, kjer smo nekateri takoj skočili v morje, drugi pa so se mučili na ogledu starih oljk. Pri povratku z Luna je mladina organizirala svoj skoraj dveurni koncert z moderno glasbo, precej preglasno za naša ušesa, pobegnili pa nismo.

V Krku še zadnji sladoled in skupinska fotografija, potem pa na avtobus in domov. Konec potovanja.

»Zemlja in nebo, gozdovi in polja, jezera in reke, gore in morja  so najboljši učitelji in nekatere od nas naučijo več kot se sploh lahko naučimo iz knjig.«

                                                                              John Lubbock

 Zapisala: Majda Resman

Fotografije: Marjeta Vizovišek

 

Slike je prispevala Olga Ravnikar. Hvala!

https://photos.app.goo.gl/n7U5fRuBiqS4kYtu7

You may also like...