Poročilo Blejska koča – Lipanca

                         POROČILO – Blejska koča

                                                           (27.julija 2021)

Torkovo jutro je obetalo lep, ne prevroč dan in pohodniki smo se spet zbrali, da osvojimo določeno kočo v pogorju nad Pokljuko. Vreme se mi je zdelo primerno, pa vendar se je nekaj junakinj pohodniške srenje odjavilo. Torej, nas ni bilo zastrašujoče veliko.

Avtobus nas je odpeljal. Na Mrzlem studencu smo po pričakovanju zavili na makadamsko cesto v desni smeri. Kar nekaj časa smo se zibali po makadamskih luknjah in končno se je voditeljica Poldka odločila, da je dovolj mučenja in sestopili smo z avtobusa in po makadamski cesti nadaljevali peš, ej, saj smo prišli na pohod, ne pa na preizkus avtobusa. Torej – gremo peš!

Šli smo v hitrem tempu tako, da je »pozadina« začela opozarjati, da naj se zmanjša tempo. Zadnji so bili uslišani, to je bila prednost tudi v tem, da smo lahko nekateri ogledovali razne gozdarske stroje, ki so dokazovali svoje orjaške razsežnosti. Ogledovali pa smo tudi mogočna in lepo raščene drevesa in pričakovali, da bomo zdaj, zdaj zagledali medveda ali trop volkov. A, nič!

No, prikorakali smo do križišča, ki je bil opremljen s tablami, ki so nakazovale smer poti proti Blejski koči in tudi drugam. Ja, smo pa slišali tudi pripombe, da je pot neprimerno izbrana, da bi morali dalj časa nadaljevati prevoz z avtobusom …, ogorčenja ni bilo konca. A smo nadaljevali in se že pomirili, saj so se ob poti pojavile borovnice. Naskočili smo jih, eni bolj vneto, eni le kot občudovalci.

Vseeno, čez dobro uro smo bili pri koči. Sledila je malica, pa pijača, nekateri smo naskočili rum za pogum, u, pasal je, saj je nadmorska preko 1000m podpirala navdušenje. In sklenili smo, da gremo proti dolini po drugi poti. Janka P. je pokazala smer – bravo Janka! Od koče smo malo zavili v hrib in nato po lepi gozdni stezi počasi navzdol. Motil nas je dež. Marta je pokleknila, Peter se je zazrl v nebo – dež je ponehal, še dobro, saj so se nekateri spremenili v prava plastična strašila.

Potem pa po makadamski cesti proti kasarni in tam je bil avtobus. Še se je razpravljalo o nepravilno izbrani poti. Ja, nekaterim se je dvignil pritisk. Ja, pohodniki, v hribe hodimo, da si pomirimo duha.

To trditev si zapišite za uho, sicer bomo brez Kovida – obupali!

Na Zatrniku je bila postaja za kavo in še kaj.

Peter R.

You may also like...