Planinska koča Iskra na Jakobu
Nekaj časa je minilo, odkar sem pisala zadnje spomine na naše skupne pohode. Vsak posebej smo že hodili po dolinah in bližnjih planinah. Vemo zakaj je bilo tako… Za začetek smo izbrali lažjo pot, da preizkusimo našo kondicijsko in pripravljenost.
Verjamem, da smo vsi komaj čakali sprostitve druženja na več kot deset pohodnikov.
Za razliko in našo osebno previdnost, smo se odpeljali “v mehurčkih” v osebnih avtomobilih.
Ne boste verjeli, bilo nas je 24. Pogovorov ni bilo konca že med vzponom proti cerkvi sv. Jakoba in pri Iskrini koči.
Tu in tam smo med zelenim drevjem opazili dolino in mestoma cerkvico. Pogled na svetlozelene bukove liste me je še posebej razveseljeval. Verjetno vsakega , ki obiskuje te naše lepe hribe.
Prava lepota razgleda nas je nagradila na našem cilju pri koči. Neverjetno, do kam seže lep pogled … od Škofjeloških hribov do Julijcev. Vsake toliko sem pogledala po veselih obrazih naših pohodnic in pohodnikov. Kako smo bili “lačni” druženja in skupnih pohodov. Pravijo da, ko je najlepše, se odpravi proti domu. To pa zato, da ti dogodek ostane v lepem spominu.
Pa vendar , ni bilo še konec vsega lepega. Pri avtomobilih nas je čakala pogostitev . Naša »Bakica« je imela okroglo. Ker jo imenujem z nam znanim psevdonimom, menim, da je še zelo mlada oz. mladostna. V zahvalo za njen trud pri peki, smo jo počastili z rožicami in kratko pesmico.
Na koncu bi dodala samo še v vezi z petkovimi pohodi.
Pohodi bodo tudi v bodoče. Vemo, da se nismo družili zaradi omejitve do 10 udeležencev.
Težko je predvidevat, koliko vas bo prišlo . Bile so še drobne druge težavice….
Od junija do sredine julija sem na morju, potem vam sporočim kdaj se pričnemo družiti.
Seveda, če ne bo vlada kako drugače rekla. Torej, da se bomo lahko družili, bomo skrbeli za lastno zdravje. To pa že poznamo, saj se ponavljamo v vseh sporočilih.
Vrbnje, 23. 5.2021
Spomine napisala: Fotografije dodal:
Poldka Serajnik Milan Robič
Vse povezal in objavil:
Peter Ravnihar