SUTRIO IN KARNIJSKE ALPE

V petek, 28. decembra 2018, smo se odpravili na naš izlet, s končnim ciljem, vas Sutrio, vas jaslic. Udeležilo se nas je 53 upokojencev, voznik Uroš Rozman in vodič, Janez Pretnar.

Tokratni opis našega popotovanja bo malo drugačen, predvsem zato, ker je bil Janez poln presenečenj, podatke pa je stresal kot iz rokava.V opisu sem zajela, kar sem si zapomnila iz pripovedovanja in pobrskala sem tudi po spletu.  

Že, ko smo se peljali mimo Žirovnice, nas je Janez opozoril na Ajdno in povedal, da ima Ajdna nekaj skupnega s  Furlanijo. Najstarejša poselitev Ajdne je na podlagi najdbe kamnite sekire datirana med 3. in 2. tisočletje pr. n. št. Iz rimske dobe pa so bili najdeni ostanki zidanih objektov na spodnji naselbinski terasi. Opis najdišča ajdenske cerkve (Milan Sagadin: Ajdna nad Potoki, 2002) govori, da je bila zgrajena po oglejskem vzoru. V času Rimljanov je rimska cesta vodila iz mesta Oglej do Zuglia (občina v provinci Udine, z glavnim mestom Tolmezzo) in naprej čez visokogorski prelaz na meji med avstrijsko zvezno deželo Koroško in avtonomno pokrajino Furlanijo.

V stoletjih, med katerimi je slovenščina imela tesen stik s furlanščino, je prevzela iz tega jezika tudi nekaj besed, značilnih za pogovorno slovenščino oz. njen zahodni del.  Furlanske besede prevzete iz slovenščine so na primer: colaç (kolač), cudiç (hudič), ‘save (žaba), britule (britva), in cos (koš). Slovenske besede prevzete iz furlanščine so na primer: čebula, punca, raca, fant, krota …  

Naslednja zanimivost, ki nam jo je Janez zaupal:

Ko smo zapustili Trbiž, nas je Janez povprašal, če nam je prav, da si pogledamo en kraj, kjer verjetno še nismo bili. Naborjet-Ovčja vas – ali ves je ena od treh občin v Kanalski dolini ob reki Bela, med Trbižem na vzhodu in Tabljo na zahodu. Obdaja jo pogorje Karnijskih Alp, kot meja z Avstrijsko zvezno deželo Koroško in  masiv Montaža iz Julijskih Alp, ki  jo ločuje od italijanskih občin Kluže in Dunja.  Vas je  zanimiva zaradi dveh mož.

Prvi je Jurij Prešeren, mlajši brat dr. F. Prešerna. Jurij je leta 1829 končal gimnazijo in licej v Ljubljani. Ker od rojstva ni imel desnega uhlja, ga škof Wolf ni hotel sprejeti v semenišče. Bogoslovje je zato študiral kot zunanji študent, nato odšel v celovško bogoslovje, kjer mu je bil spiritual A.M. Slomšek. Posvečen je bil avgusta 1832, novo mašo pa je pel v domači župniji Breznica. Služboval je v raznih krajih na Koroškem. Bil je dober pridigar v nemščini, slabši pa v slovenskem jeziku. Z bratom pesnikom sta se odtujila, vendar ga je med boleznijo podpiral z denarjem. Pozneje se je vdal pijači in zbolel. Služboval je lahko le še v manjših župnijah, nazadnje v Ovčji vasi pri Žabnicah, kjer je tudi pokopan. Na pročelju tamkajšnje cerkve je vzidana plošča takratnega nagrobnega spomenika.

Drugi mož je Dr.Julius Kugy, slovenski pravnik, alpinist, častnik, pisatelj in humanist, oče alpinizma v Julijskih Alpah; * 19. julij 1858, Gorica; † 5. februar 1944, Trst. Svoj spomenik, s pogledom na Montaž, ima tudi v Ovčji vasi.  Kugy je znan po svoji ljubezni do alpinizma, zlasti do Julijskih Alp, ki jih je vzljubil že v svojih najstniških letih ob obiskih očetovega rojstnega kraja v Ziljski dolini ter zaradi svoje ljubiteljske botanične dejavnosti. Lokalni gorski vodniki so mu pomagali, da se je povzpel na mnoge izmed še neosvojenih vrhov Julijcev ter da je že osvojene vrhove dosegal po novih smereh. Zaradi tega je znan tudi kot »odkritelj Julijskih Alp«. Posebej znan je po vzponih na Škrlatico in Montaž. Julius Kugy je bil velik spodbujevalec prijateljstva med narodi, živečimi na območju današnje Slovenije, Italije in Avstrije. Med drugo svetovno vojno je rešil več slovenskih alpinistov iz koncentracijskega taborišča Dachau.

Po sprehodu skozi vas (vreme nam je bilo naklonjeno) smo se, navdušeni nad novimi spoznanji, posedli v avtobus in se odpeljali novim odkritjem naproti. Vmes smo imeli še postanek, tako da sta nam Uroš in Janez postregla še z bogato malico in pijačo.

Kaj kmalu smo prispeli v Pušjo vas, Venzone po italijansko, Vençon po furlansko. Od slovenske meje, iz smeri Rateč, je oddaljena slabih 80 km. Leži  v objemu visokih vrhov Karnijskih in Julijskih Alp, na stičišču treh držav: Avstrije, Italije in Slovenije. Celo mesto je zaščiteno kot državni spomenik in je najbolje ohranjeno srednjeveško utrjeno mesto v Furlaniji Julijski krajini. Janez nas je vodil skozi mesto in ves čas pripovedoval o dogodkih iz preteklosti in kazal na pričujoče spomenike zgodovine.

Mesto je doživelo največji gospodarski in kulturni razcvet v obdobju med 13. in 15. stoletjem, ko so okrog njega zgradili dvojno obrambno obzidje, dolgo 1.300 m, visoko 8 m in široko 1,5 m. Iz obzidja se je dvigalo kar 16 kamnitih stolpov, celotno obzidje pa je obdajal globok obrambni jarek. Obzidje velja za mojstrovino srednjeveške gradnje.

A ni bilo vedno tako. Tla v severovzhodni Italiji in severozahodnem delu Slovenije je stresel silovit potres maja 1976 (v Posočju poškodovano 12.000 hiš in skoraj tisoč žrtev). Epicenter potresa je bila gora San Simeone, ob vznožju katere leži Pušja vas. V eni sami minuti je postalo mesto ruševina  in  potresni sunki so se vrstili še več mesecev. Tisto, kar je ostalo še celega, je dokončno porušil drugi potres  septembra 1976.  Cela ni ostala niti ena zgradba. V celoti je bilo porušeno srednjeveško mestno jedro in mogočno obzidje. Od nekdanje cerkve sv. Janeza Krstnika iz 14. stoletja je ostala le še ena stena. Bližnja katedrala sv. Andreja je imela več sreče, po čudežu ni bila popolnoma uničena. Potres je bil milosten tudi do mestnih vrat Porta San Genesio, ki so ostala nepoškodovana.

Uničenju je sledila neverjetna obnova. Prebivalci so udarniško stopili skupaj in s pomočjo države in UNESCA svoje mesto obnovili in mu vrnili nekdanji sijaj. Obnova  velja za vzorčni in primer popotresne obnove, znana pod imenom furlanski model obnove. Pušjevaščani so želeli svojemu mestu vrniti prejšnjo zgodovinsko podobo, zato so pri obnovi uporabili isti kamen, opeko, les in drug gradbeni material, iz katerega je bilo zgrajeno prvotno mesto. S potrpežljivo in natančno obnovo, zlaganjem kamna na kamen, ki so ga sestavljali kot lego kocke, so mestu dejansko vrnili srednjeveško podobo, kakršno je imelo pred potresom (mestna oblast je imela z obnovo mesta sprva sicer drugačne načrte: zgradili bi športno središče, čemur pa so se meščani srdito uprli). Popotresna obnova je bila končana leta 1990, ko so obnovili tamkajšnjo katedralo.
Zgodbo in zgodovino potresa in ljudi  pripoveduje stalna razstava v muzeju Tiere Motus (ime muzeja izvira iz furlanske besede tiere (zemlja) in latinske besede motus (gibanje)). Še en muzej nasproti, pa pripoveduje drugačno – filmsko zgodbo. V tem kraju in okolici so namreč leta 1957 posneli prvih 20 minut filma Zbogom, orožje po znameniti istoimenski knjigi Ernesta Hemingwaya in leta 1959 snemali tudi film Velika vojna v režiji Maria Monicellija.  V muzeju si je mogoče ogledati prizore in rekvizite s snemanja filmov, filmske plakate in si ogledati oba filma. Na pročeljih starih kamnitih hiš v ulici, v kateri je muzej, so razobešeni plakati s filmskimi prizori. Zelo zanimivo.

Na osrednjem trgu tega srednjeveškega mesta dominira mestna hiša iz 15. stoletja, zgrajena v beneško gotskem slogu, z arkadami v pritličju, okrog nje pa še nekaj lepih starodavnih palač z značilnimi kamnitimi okni, okrašenimi z ornamenti. Najpomembnejša mestna zgradba pa je katedrala sv. Andreja iz začetka 14. stol., ki kljub preprosti in asketski zunanjosti ne skriva svoje mogočnosti. Katedralo so po potresu obnovili tako, da so poleg novih zidov še vidni njeni stari zidovi. Notranjost katedrale krasijo freske in dragocena kamnita Pieta, kip Marije z mrtvim Jezusom v naročju iz 15. stoletja. Svoje mesto ima tudi mogočna lesena skulptura kiparja Franca Maschia iz Vidma, ki predstavlja žrtve potresa. Kvišku, v nebo dvignjene zverižene človeške roke, prosijo za prijem in pomoč. 

Blizu katedrale so namenoma ohranili ostanke cerkve sv. Janeza Krstnika, od katerega je ostala po potresu le stena z glavnim vhodom v cerkev. Ruševine so nemi opomin in spomin na nesrečni dogodek iz l. 1976.

Največja srhljiva znamenitost mesta, ki je ponesla slavo Pušje vasi po vsem svetu, pa so nedvomno mumije. Prve so odkrili l. 1647 pri premikanju sarkofagov v pokopališki kapeli zraven katedrale sv. Andreja, pozneje pa jih odkrili še nekaj) (tja nismo vstopili.  Trupla so se mumificirala zaradi ugodnih temperature, vlažnosti zraka ter apnenčaste sestave cerkvenih tal. Glavni krivec za mumifikacijo pa je parazitska plesen, imenovana Hypha tombicina, ki dehidrira telo, še preden se začne proces razpadanja. Leta 1807 naj bi si mumije ogledal sam Napoleon. Po neki legendi naj bi si celo želel, da bi bil pokopan v Pušji vasi.

Mimogrede, če še ne veste, imamo tudi v Sloveniji svojo mumijo – v Lendavskih goricah.

 V kamnitem mestu s srednjeveškim šarmom ni nikoli dolgočasno. Poleti zadehti po sivki, v jesenskih dneh pa mesto preplavijo buče in srednjeveški vitezi.

Polnim vtisov smo z avtobusom nadaljevali pot v Tomeč- Tomezzo, ki leži v Videmski pokrajini v osrčju Karnijskih Alp. V rimskem času je ozemlje prečkala ena od glavnih poti, ki je povezovala Apeninski polotok z ozemljem sedanje Avstrije. Tu nismo ostali dolgo. Na kavici. Italijani imajo pač siesto in tako smo prihranili kak Euro.  Obkrožili smo mesto, občudovali starodavne plemiške palače in si ogledali Sv. Katarine (zunanjost spominja na tempelj) ter stopili do etnološkega muzeja, ki na oknih stavbe predstavlja adventni koledar.

Mesto je kmalu ostalo za nami in podali smo se v Sutrio, vas jaslic. To je bila pika na i oz. kot smetana na vrhu torte.

Ni se še delala noč, ko smo prispeli v Sutrio. Sprehodili smo se po dolgem in počez in si vas ogledali. Sutrio je vas s približno 1400 dušami v hišah, ki se z dna doline počasi nizajo od vznožju hriba navzgor. Barvno in arhitektonsko se sklada z značilno podobo Karnijskih Alp. Izseljevanje je ni toliko prizadelo, kot druge, bolj odročne kraje na tem območju, saj ima dokaj ugodne prometne povezave.

Vas je bila kot razstava jaslic. Bile so  po vseh glavnih gasah v kraju, na še tako nenavadnih mestih, različnih oblik in velikosti in iz še tako nenavadnih materialov. Seveda jih je največ iz lesa, kot nadaljevanje bogate tradicije gozdarstva in posledično lesarske obrti in rezbarstva. Ustvarjalci jaslic pa so dali domišljiji prosto pot  in  zato so jaslice – od kvačkanih podobic, do papirnih, celo iz semen ali česa drugega. Najbolj domiselni prejmejo tudi nagrade  zato ni čudno, da so prisotni ustvarjalci tudi iz drugih dežel in krajec. Tudi Brezje razstavljajo.

Prebivalci Sutria in okoliških zaselkov so bili zaradi težkih razmer zelo verni. Vsaj dvakrat mesečno, pa tudi bolj pogosto, so verniki romali od cerkve do cerkve, kapelice, znamenja. Dandanašnji v procesije vpletajo tudi posvetne vložke, s prikazi etnološke dediščine in glasbenimi skupinami.  

Župna cerkev stoji na dominantni legi sredi vasi, posvečena je sv. Ulriku, bavarskemu škofu iz 9. stoletja. Domačini ne vedo, zakaj prav njemu, kajti prvotno je bila posvečena sv. Silvestru. Zakaj in kdaj so jo preimenovali ne vedo niti župne kronike. Cerkev so dogradili leta 1791 po zamislih arhitekta Schiavija. Cerkev je skromno opremljena, le stropne freske naj bi imele večjo vrednost.

Še ena mogočna cerkev leži nedaleč stran, na holmu, kjer je pokopališče. Posvečena je vsem svetim, zraven so obeležja padlim v I. svetovni vojni. Prav na tem kraju je bila že najprej rimljanska naselbina, kasneje pa še langobardska utrdba.

Druga zanimivost Sutria je turistična inovacija – model ‘razpršenega hotela’ (albergo diffuso). Več kot 20 hiš, razpršenih po vasi, so preobrazili v majhne penzione s  samo eno, skupno recepcijo. Turist se tam prijavi, nakar si izbere hišo in se vanjo vseli. Hrano mu, po želji, pripeljejo iz restavracije (catering). Razpršen hotel je  sistem podeželskega managementa, pri katerem se je več poslovnih dejavnosti (od pošte, trgovine, zdravnika, gostiln, barov, taksija) povezalo v enovito turistično storitev.

Da bi dosegli večjo zasedenost (trenutno 8o dni)  skušajo v Sutriu turiste privabiti tudi s prireditvami, kot sta božična tržnica in razstava jaslic, julijski praznik košnje, pa septembrska kolonija ustvarjanja v lesu, kulinarični tedni …

Pozno popoldne, ko se je zvečerilo in je vas zažarela v tisočerih lučeh, smo se poslovili in se preko Trbiža vrnili v Slovenijo.

Naši prvi udeleženci so nas zapustili na Jesenicah, zato smo se že pred tem vsi skupaj zahvalili Janezu, za tako prijetno in poučno preživet prednovoletni dan, Urošu Rozmanu pa za varno in prijetno vožnjo, dobro malico in za koledar in »kuli«, ki so ga podarili vsakemu udeležencu.

Zapisala: Marjeta Vizovišek

Slike poglejte na spodnjem linku:

https://photos.app.goo.gl/6YZh7Xf1tmwDzmZi6

Navodilo: Počrnite oziroma označite gornji zapis.

                   Z desno tipko miške kliknite na označeno.

                   Pokaže se novo okno in znotraj okna je

                   gornji zapis, ki ga kliknete in že se pokažejo

                   fotografije.