Poročilo o izletu (NE)POZNANO TOLMINSKO

         DRUŠTVO UPOKOJENCEV RADOVLJICA

in

                                DRUŠTVO UPOKOJENCEV LESCE

na skupnem izletu

     20.7.2018    (NE)ZNANO TOLMINSKO

_____________________________________________

Tudi naš julijski izlet je do zadnjega visel »na nitki«,  kajti v poletnem času je težko zagotoviti minimalno udeležbo – nekateri gredo na morje, drugi  pazijo vnuke, ostali pa pohajkujejo kar tako. Pa še program društva je bil res natrpan – pet pohodov, izlet in za povrh še kulturna prireditev. Ampak Marjeta je zagrizla v kislo jabolko in je pripeljala nekaj udeleženk iz drugih občin. In tako smo šli – na Tolminsko z Rozman busom, z voznikom Urošem in vodnikom Janezem Pretnarjem.

Peljali smo se po Poljanski dolini, se usmerili na prelaz Kladje in se po ozki in ovinkasti cesti spustili v Cerkno, kjer je bil z obvezni postanek za jutranjo kavico, nato pa proti Mostu na Soči in Tolminu. V vasi Volče smo zavili na gorsko cesto in se povzpeli na razgledni greben Kolovrata (1165 m), ki se razteza na desnem bregu Soče med Kobaridom in Tolminom in od koder se odpira izjemen pogled na nekdanje bojišče soške fronte od Kanina, Krnskega pogorja do Svete Gore; na drugo stran pa nam pogled čez Benečijo in Furlansko nižino seže do Jadranskega morja.

Del te  fronte je danes urejen v muzeju na prostem, ki se razteza na naši in italijanski strani. Sprehodili smo se po kavernah in strelskih jarkih, si ogledali poveljniška in opazovalna mesta ter mitralješke in topniške položaje. Ohranjenih je veliko materialov, ki so bili v uporabi v vojnem času. S pohodniki smo prehodili kar nekaj odsekov »Poti miru« od Alp do Jadrana, pa še kakšnega v Dolomitih in Karnijskih Alpah, ampak kje so že tisti časi…

Sumljivi oblaki  so zajeli Krnsko pogorje, pa smo pohiteli proti Livškim ravnam, kjer so se nam na široko odprla vrata v Nebesa, apartmajsko naselje na robu Kolovrata, z res veličastnim razgledom na dolino Soče in daleč stran od ponorelega sveta. Da pa so se vrata sploh odprla, je imel seveda naš Janez prste vmes.

Od tod smo se spustili v Livek in nato v Kobarid, ki ima burno preteklost. Poseljen je bil že v železni dobi, bil je pomembna postojanka v rimskih časih, skozenj se je pomikala Napoleonova vojska, najbolj pa je prepoznaven po soški fronti in »čudežu pri Kobaridu«. Po 2. svetovni vojni je zlasti med Ljubljančani veljal za zakoten kraj, danes pa je v razcvetu – živi za in od turizma, in prav je tako.

V mlekarni Planika nas je pričakala prijazna in zgovorna vodička, ki nam je predstavila planinsko pašništvo in sirarstvo v Posočju. Ogledali smo si kratek film in zgodovinsko etnološko zbirko, kjer je razstavljeno staro sirarsko orodje, pribor in predmeti, ki so jih uporabljali planšarji pri svojem delu v planini v preteklosti, nekateri pa še danes. Na koncu smo se založili s nebeškimi siri in drugimi dobrotami mlekarne Planika, res nebesa na kvadrat!

 

Nad Kobaridom se ob cerkvi Svetega Antona Padovanskega na Gradiču dviga Italijanska kostnica, zgrajena leta 1938 v spomin 7014 znanim in neznanim padlim italijanskim vojakom v I. svetovni vojni na tem območju. Po strmi, ozki in vijugasti cesti smo se vzpenjali mimo postaj križevega pota do parkirišča, kjer so se nam odprli razgledi in nas je presunila mogočnost na vrhu zgrajenega objekta. Imena so zapisana v nišah na treh koncentričnih osmerokotnikih, zgrajenih okoli cerkvice, postavljene že mnogo prej.

Ko smo zapuščali Kobarid, smo s pogledom objeli spomenik Simonu Gregorčiču na glavnem trgu (Jakob Savinšek, 1959), goriškemu slavčku, velikemu domoljubu, katerega poezijo vsi poznamo. Še posebej njegovo pesnitev Soči (1879), v kateri pesnik s preroško vizijo  opisuje »vihar grozan« in že v drugi polovici 19. stoletja napoveduje prvo svetovno vojno, ko bo njegovo dolino, njegovo Sočo in njegove gore preplavil lakomni tujec:

… Krasna si, bistra hči planin,

brdka v prirodni si lepoti,

ko ti prozornih globočin

nevihte divje srd ne moti.

 

Pa oh, siroti tebi žuga

vihar grozan, vihar strašan;

prihrumel z gorskega bo juga,

divjal čez plodno bo ravan,

ki tvoja jo napaja struga –

gorje, da daleč ni ta dan!…..

                                                            Zapisala: Majda Resman

                                                               Fotografije: Milan Robič

 

You may also like...