21.7.2017 LEPOTE SAVINJSKE DOLINE
________________________________________________________
Spet je mesec naokoli in kljub vročini se je kar nekaj navdušencev zbralo na našem julijskem izletu z Rozman busom, z voznico Brigito in vodnikom Janezem Pretnarjem.
Peljali smo se proti Trojanam, z obveznim postankom za krof in jutranjo kavico, nato pa proti Vranskem, kjer smo zapustili bivšo rimsko cesto od Emone do Celeie in se usmerili proti Braslovčam. Tu, v dolini zelenega zlata, nas je pričakala ga. Pavlina, zgovorna lokalna vodička, ki nam je Braslovče predstavila podolgem in počez. Vsi, ki smo Braslovče poznali zgolj po hmeljarstvu, smo bili presenečeni nad bogato kulturno dediščino (grad Žovnek, trg Braslovče, grajska vas) in naravnimi znamenitostmi (Braslovško, Žovneško in Preserško jezero).
Pot nas je vodila mimo nove graščine Žovnek, Žovneškega jezera (ki služi kot vir namakalne vode, pa tudi kot gojišče rib in domovanje različnih ptic) do gradu na izjemni, težko dostopni legi. Obisk gradu nas je popeljal v zgodovino Celjskih grofov, katerih predhodniki so bili Svobodni Žovneški gospodje, ki so se kasneje, po preselitvi v Celje leta 1341, povzpeli v Celjske grofe in še kasneje v kneze. Vstopili smo skozi lepo obnovljen portal z dvižnim mostom, se povzpeli na obrambni stolp, posedli za ogromno mizo vitezov, občudovali leseno ostrešje kupole, narejeno v nekdanjem slogu, in poslušali razlago, seveda. Da pa smo sploh lahko sedeli, je zaslužna skupina domačinov, ljubiteljev ohranjanja kulturne dediščine, ki počasi, že več kot dve desetletji, v lastni režiji obnavlja grad in okolico.
Z gradu smo se napotili v Braslovče, ki se s svojo trško zasnovo skupaj s faro omenja že leta 1140, z najimenitnejšima stavbama – cerkvijo Marije Vnebovzete in dvorcem Legant. Cerkveno posest z delno ohranjenim obrambnim obzidjem, lepo obnovljeno, nam je razkazal prijazen tamkajšnji župnik.
Na prireditvenem prostoru v Braslovčah že od leta 1962 v mesecu avgustu praznujejo dan hmeljarjev, ki oživlja tradicijo in običaje hmeljarstva v Savinjski dolini. Ogledali smo si različne vrste hmelja na hmeljevkah (štangah), tudi Savinjski golding, najboljšo vrsto. Na srečo hmelj še ni dozorel in tako nismo prišli v poštev za obiralce, čeprav ne bi imeli nič proti vožnji z lojternikom, spanju na seniku in umivanju »na štirni«.
Mimo Mozirja in Luč smo si utirali pot na Solčavsko, znano tudi kot harmonijo treh dolin – Robanovega kota, Logarske doline in Matkovega kota. Prvo, kar smo zagledali, je bila znamenita Igla, 40 metrov visok skalnat obelisk, ki ga od matične stene loči dvometrska razpoka. Skoznjo je vse do leta 1894, ko so nad Savinjo zgradili cesto, vodila edina pešpot od Luč v Solčavo po soteski Savinje, ki je tu najožja. Pri Igli najdemo tudi Presihajoči studenec, čeprav njegovo delovanje ni več tako izrazito kot nekoč. Legenda pravi, da je tu nekoč živela ajdovska deklica, tako velika, da je z eno nogo stala na Raduhi, z drugo pa na Veži. Ko je nekega dne šivala srajco, se ji je zlomila igla. Razjezila se je in jo vrgla v dolino, kjer se je zapičila v steno in ostala tam do danes.
Po Logarski dolini, z razkošnimi razgledi na strme stene Savinjsko-Kamniških Alp, smo se v zatrep doline zapeljali kar z avtobusom, do brunarice pod slapom Rinka, nato pa pot pod noge. Slap smo v počasnem tempu dosegli v predpisanih 15 minutah, čeprav nas je Janez strašil z daljšo turo. Slap Rinka pada izpod Okrešlja v dolino 105 metrov in je običajno res veličasten, letos pa je zaradi suše malo okrnjen.
Domače hrane v Logarskem kotu si nismo uspeli privoščiti, čeprav pravijo, da je »za prste obliznit«. Tudi druge znamenitosti, slap Palenk, izvir Črne, Logarjeva lipa, macesen na Klemenči jami, Plesnikov hrast idr., ki nam jih je Janez vneto našteval, so nam bile prihranjene za naslednji obisk. Njemu je res lahko, vse bližnje in daljnje vrhove je že oblezel!
Priganjal nas je vzpon na Pavličevo sedlo in nato spust na Zgornje Jezersko. Na mejnem prehodu, na 1337 m, pa nas je čakalo presenečenje – avstrijska policista in zapora ceste za vozila nad 7,5 t. Kaj pa zdaj – naprej ne moremo, nazaj pa se nam je zdelo nemogoče… Ampak naša Brigita vse obvlada, vzvratno vožnjo, ostre ovinke in tako je rešila nas in avtobus ter nas varno popeljala v dolino. Vmes pa še odpovedala pozno kosilo na Jezerskem in rezervirala drugega na Trojanah.
Logarska dolina je res čudovita, prometna ureditev pa malo manj!
Zapisala: Majda Resman Fotografije: Boris Rupnik